Pokrajina molka je neizmerna. Govorico molka odkrijemo kot otroci in nas potem spremlja vse življenje. Molčimo, ko smo užaljeni, žalostni, šokirani, molčimo, ko se nam godi krivica in ko nas upravičeno oštevajo, molčimo, ker smo jezni, molčimo v šoli pred tablo, ko imamo prazno glavo, molčimo na prvem zmenku z dekletom. Molčimo iz spoštovanja, iz vljudnosti, ko govorijo starejši, molčimo, ker nočemo izdati prijateljev, molčimo iz zadrege ali konformizma. Molčimo iz protesta (kulturni molk!). Molčimo, ko nas je strah. Molčimo, ko nezaželen gost trka na vrata. Molčimo diskretno, nesramno, zgovorno, diplomatsko. Na sodišču se branimo z molkom. Kraljestvo molka je neizmerno, tehnike molčanja pa so neverjetno razvejane. Molk pogosto nastopa v družbi s telesno govorico. Lepo gre skupaj z nasmehom, z zardevanjem, s požiranjem sline, z gledanjem v tla. Molčimo s solzami ali kljubovanjem v očeh. Molčimo, ko smo sami ali v družbi. Molčimo, ker se bojimo, da bo to, kar hočemo povedat, nerazumljivo ali nepomembno. Še najmanj molčimo takrat, ko nimamo nič ali skoraj nič povedati.
Dušan Jovanović - Raba molka (v: Svet je drama. ). Dušan Jovanović, Mladinska knjiga, 2007.
Ni komentarjev:
Objavite komentar